Zdi se, da smo komaj prispeli, a je danes že četrtek in v vrtec gredo Brina, Kaja, Luka, Aiken, Nastja in Ema samo še jutri. Včeraj smo se ponovno srečali z gospo Anneli Säteri in malo predebatirali o podobnostih in razlikah med delom v finskih in slovenskih vrtcih. Malo smo tudi prekršili pravilo lepega vedenja – o plačah in denarju se načeloma ne pogovarja, a nekako je to vseeno pomemben podatek, še posebej, ker je to delo z veliko odgovornosti, a velikokrat premalo cenjeno. Tudi v smislu plače. Vodja skupine, kar je enako diplomirani vzgojiteljici pri nas, ima plačo okoli 2.600 €, a lahko z leti napreduje tudi do 3.000 €, pomočniki začnejo malo nižje, ok. 2.300 € in lahko dosežejo do 2.700 €. Ni slabo, kljub temu da so življenjski stroški tu višji in pri plači nimajo povrnjenih potnih stroškov in prehrane na delu.
Delo se ne načrtuje tako strukturirano kot pri nas niti nimajo nacionalnega dokumenta kot je naš Kurikulum za vrtce. Vsako okrožje izda publikacijo s svojo vizijo in cilji – to pa je tudi vse. Načrtovanje dela je vezano na posameznega otroka in njegov napredek. V zadnjih letih dajejo vedno večji poudarek na čustveni in socialni razvoj, a pri tem ne pozabijo na ostala področja.
Aiken: “Skupino štirih otrok je vzgojiteljica odpeljala v športno sobo, kjer je bil vsak dodeljen svoji “postaji”. Tam se učijo sonožnega skakanja na različne načine. Večinoma jim “sonožnost” še ne gre, jim je pa občasno kak skok uspel. Nato so sedli v posebne posodice, v katerih so se morali vrteti s pomočjo nog. Naslednja dejavnost je bila, da so legli na blazino in vzgojiteljica je čez njih kotalila veliko napihnjeno žogo – to jih je nasmejalo. V športno igralnico je odšla še druga skupina, medtem pa se je prva skupina igrala v igralnici. Eden od dečkov se je sam igral igro vlog, v kateri je bil tesar. Popravljal je igralnico in se zelo zatopil v igro.”
Ob 11.10 smo imeli kosilo. Po kosilu je sledilo umivanje rok in slačenje nogavic. Otrokom sem razdelila tabletke za zobe, ki jih v Sloveniji nimamo. Vzgojiteljica mi je pojasnila, da so narejeni iz breze in da so dobri za zobe. Potem sem jih pomagala pripraviti na spanje. Medtem ko so spali sem že začela s pisanjem dnevnika. Razlika med finskim in slovenskim predšolskim sistemom je tudi, da hodijo otroci tu spat slečeni. Najmlajši le brez nogavic in včasih brez hlač, starejši pa le v spodnjem perilu, kar se mi zdi nenavadno.”
Kaja: “Po končanem petju pesmic so otroci dobili različno hrano, s katero se hrani tudi zajček. Na začetku je vsak otrok dobil košček zelja. Čudno mi je bilo, ker ni bilo pravila v smislu “moraš poskusiti vendar če ti ni všeč lahko pustiš”, takšnega kot imamo v Sloveniji. Po tem je vsak dobil žličko korenčkove kaše in na koncu še rezino korenja. Ko so vse pojedli so se potem še o hrani pogovorili, povedali so kaj jim je bilo najbolj všeč in česa niso marali.”
“Nekaj čez 9. uro so imeli jutranji krog. Ta se je začel tako, da je vzgojiteljica začela igrati po bobnu in otroci so vedeli, da morajo pospraviti igrače in se usesti v jutranji krog. Jutranji krog je razdeljen na tri dele. V prvem so ob glasbi plesali, vendar tako kot jim je vzgojiteljica naročila. Na začetku jim je povedala predstavo drevesa s njihovim telesom, da so njihove roke veje in tako so gibali roke ob glasbi kot veje drevesa ob vetru. Plesali so tudi v parih.
Potem pa je sledil drugi del jutranjega kroga, na steni imajo dva seznami, na prvem so mlajši otroci na drugem pa tisti ki bodo šli kmalu v šolo. Vzgojiteljica je po tem seznamu po vrsti klicala otroke, ki so posamično prihajali na sredino jutranjega kroga. Vsak otrok je lahko naredil en plesni gib, kateremu smo potem vsi zaploskali. S tem so otroci pridobivali na pozitivni samopodobi in samozavesti. Zanimivo mi je bilo, ko otrok ni želel sodelovati in ga je vzgojiteljica samo pustila medtem, ko pri nam v Sloveniji bi vzgojiteljica vsaj malo bolj vztrajala pri tem vendar seveda do meje, da se otrok ne bi počutil kot, da ga silijo v nekaj kar ne želi. Tretja in zadnja stvar jutranjega kroga je bila, da so ponovili kako poteka dan v vrtcu s pomočjo slik. “
Luka: “Po končanem jutranjem krogu je nekaj otrok likovno ustvarjalo, nekaj pa se jih je igralo igre po želji. Večina se jih je odločila za namizne igre in sestavljanke za mizo. Ko je vsak otrok dobil možnost likovnega ustvarjanja, smo se pripravili na bivanje na prostem. Otroci so se sami preoblekli in preobuli ter se odpravili na vrtčevska igrala. Tam so se lahko igrali v velikem peskovniku, v igralnih hiškah, brcali žogo ter se zibali na gugalnicah. Ena od deklic je zaradi nepazljivega zibanja na gugalnici iz te tudi padla, a se je presenetljivo hitro pobrala in se igrala naprej. Presenetilo me je, ker sem prepričan, da bi se povprečen otrok v slovenskem vrtcu začel jokati, saj bi ga tovrsten padec prizadel huje kot pa enega od finskih otrok.“
Nastja: “
Ko smo zjutraj prišli v vrtec, so se otroci že zbirali v jutranjem krogu. Bila sem v isti skupini kot včeraj. Danes je bil v skupini tudi en otrok iz Ukrajine. Ena izmed strokovnih delavk je bila ves čas z njim, saj je pogrešal svojo mamo. V jutranjem krogu smo ponovili dneve v tednu. Na listih imajo narisano neko stvar, predmet, zelenjavo … in pod njo dan. Te slikice jih spominjajo, kako se reče kateremu dnevu. Zapomnila sem si, da je nad petkom narisan krompir, ki se mu reče perunat. Nad četrtkom je bil narisan paradižnik, ki se mu reče tomaatit. Lizika, ki se ji reče tikkari, pa je bila nad torkom.
Po ponavljanju besed smo preverili prisotnost. Tako kot včeraj je tudi danes vsak izmed otrok zlogoval svoje ime. Otrok je bilo danes sedem. Vsak izmed otrok pa je še moral povedati, na kateri živali sedi. Sedeli smo na tepihu, ki je imel narisane živali. Vsi so povedali in nato smo se vsi vstali. Eno izmed deklic je vzgojiteljica vzela, da je šla z njo v likovno sobo nekaj ustvarjati. Ostali pa smo peli in plesali pesem glava, ramena, zadnjica, kolena, stopala. Opazila sem, da se njihova pesem malo razlikuje od naše, saj mi nimamo vmes zadnjice in pri delu ušesa, usta, oči in nos, oni zapojejo in pokažejo oči, ušesa in se nato pobožajo po trebuhu. Otrokom je bilo všeč, da smo peli in plesali vedno hitreje.”
