Naloga spremljevalnega učitelja je precej manj zanimiva kot marsikdo misli. Dopoldne preživim v prebiranju poročil, ki mi jih dijaki pošljejo v pregled. Nekaj časa se potem potepam po okolici in z veseljem čakam na njihov prihod iz vrtca ter povratne informacije o tem, kako so preživeli dan. V sredo, ko smo imeli ponovno srečanje z gospo Säteri, so se dijaki lahko odločili kateri vrtec jim je bil najboljši (oz. kje so se najbolje počutili) in bodo tam preživeli še četrtek in petek.
Kaja, Aiken in Brina so se odločile za vrtec Ypolpihan in navdušenje ob povratku je bilo neizmerno. Kar vrelo je iz njih. Pa najbolje, če kar preberete njihove vtise.
Aiken: “9. dan prakse sem pričela ob 9. uri, danes v vrtcu Ylponpihan. Tega sem si izbrala, ko nam je Anneli predstavila še ostale vrtce v mestu Akaa. Že zunanjost me je zelo pritegnila, ko pa sem vstopila v notranjost, sem bila naravnost navdušena. Zelo topel ambient, veliko svetlobe in skupna jedilnica. Igralnica me je spomnila na dom. V vrtcu Ylponpihan uporabljajo prav poseben pedagoški pristop, ki se imenuje Reggio Emilia.”
“V tem vrtcu je velik poudarek na skupnosti – vsi zaposleni vedo vsaj nekaj o vseh otrocih. Skupini prav tako kosita skupaj, se zjutraj skupaj igrata in imata povezan odnos. Finski arhitekt, ki je zasnoval to stavbo, je inspiracijo dobil v Italiji (iz katere izhaja pristop Reggio Emilia). V stavbi je veliko oken, da otroci čeznje vidijo gozd, iz ene v drugo skupino in dobijo veliko sončne svetlobe.”
“Po jutranjem krogu je vzgojiteljica Mervi tri otroke odpeljala v drugo sobo. Razložila nam je, da ta teden spoznavajo igro v drugih državah. Otrokom se pokaže slika, oni pa diskutirajo, če so otroci na sliki srečni, kaj počnejo in v kateri državi je slika nastala. Nato iz naravnih materialov (vejice, listi, storži) ustvarijo svoje igrače. Tudi jaz sem izdelala štirinožno žival (mačko, menda) za deklico, ki je bila malo sramežljiva. Vzgojiteljica je uporabila tudi globus, da je otrokom pokazala, od kje prihajamo. Ob 10.00 smo odšli ven. Otroci so tekali naokrog in se igrali. Med igro je do mene prišlo kar nekaj otrok. Komunicirali smo preko Google Translate, kar je bilo otrokom všeč. Z njimi sem igrala nogomet, se lovila, pogovarjala in na koncu so me objemali in mi rekli, da sem zelo prijazna in da sem jim všeč. To je vzpodbudilo mojo samozavest.”
Brina: “Danes smo odšle v nov vrtec imenovan Ylpönpihan päiväkoti. Ko smo prispele, nas je toplo sprejela vzgojiteljica Mervi. Najprej smo si ponovno ogledale celoten vrtec, nato pa smo imele tudi kratek pogovor o sami zgradbi vrtca in njihovem pedagoškem sistemu, ki ga izvajajo. Njihova zgradba vrtca naj bi bila zgrajena po posebni italijanski arhitekturi znanega finskega arhitekta. Vzgojiteljica Mervi je omenila tudi njihov pristop imenovan Reggio Emilia.
Reggio Emilia je na otroka osredotočen pristop k izobraževanju v zgodnjem otroštvu, ki se je razvil v istoimenskem mestu na severu Italije kmalu po drugi svetovni vojni, praksa, ki jo navdihuje Reggio, pa je učiteljeva in/ali šolska interpretacija pristopa Reggio Emilia. Zunaj Italije bo videti drugače, ker so ljudje, kultura in zgodovina tisti, ki to naredijo. Zato uporabljajo besedno zvezo “praksa, ki jo navdihuje Reggio”. Vzgojiteljica Mervi je poudarila, da je v njihovem vrtcu zelo pomembna skupnost. Otroci v jedilnici jedo skupaj prav tako pa jim je skupen tudi jutranji krog. V njihovem vrtcu sta dve skupini. Ena skupina otrok starih od 1 – 3 let, druga skupina otrok pa od 3 – 5 let. Na zunanjem igrišču imajo igrala, ki otrokom omogočajo dobro preživet čas, takrat ko so zunaj.
Njihov vrtec ima tudi eno veliko posebnost in sicer, imajo svoj zaseben gozdiček, v katerem otroci preživijo veliko časa. Pomembna jim je gozdna pedagogika, da se otroci povezujejo z naravo.
Brina: “Med popoldanskim počitkom smo jaz, Kaja in Aiken imele dolg pogovor z vzgojiteljico Mervi, pridružila pa se nam je tudi Maria. Naš pogovor se je najprej pričel tako, da sta nas obe vprašali, kako se nam zdi vrtec. In naš odgovor je bil seveda zelo pozitiven. Ta vrtec je za nas res nekaj posebnega in kaj kmalu smo se tudi navezale nanj. Otroci v tem vrtcu imajo topel pristop, nas vključujejo v njihovo igro, dejavnosti.
Tudi me smo delile našo dosedanjo praktično usposabljanje v Sloveniji in sicer, da sta v naših slovenskih vrtcih le dve odgovorni osebi v eni skupini, pomočnica in vzgojiteljica. Ko sta to slišali sta bili presenečeni, saj je njihov sistem čisto drugačen kot naš.”
Brina: “Če primerjam naš slovenski vrtec s finskim, bi izpostavila to, da sem pri finskih otrocih opazila nekatere posameznike, ki so zelo spretni pri takšnih letih. Kaja in Aiken sta se zaigrali z dečkom, ki ima diagnosticirano hiperaktivnost. Igra je bila z njim kolikor sem opazila je bila zelo zabavna, saj ju je deček učil igre. Jaz pa sem se zaigrala z deklicami in sicer ristanc, ki ni bil navaden, vendar smo vanj vnesli še nekaj sprememb. Namesto, da smo skakali na obe nogi, smo poskusili skakati na eno. Kasneje pa smo si naredili še svoj disko. Vzgojiteljica je na zvočnik predvajala glasbo. Ob glasbi smo skupaj z otroki zaplesali. Potem smo ponovno odšli ven na igrišče. Jaz in Kaja sva se ponovno igrali nogomet. Tokrat sva zmagale midve. Sledila je malica. Po malici se je naš prečudovit dan s polno dogodivščinami počasi zaključil.”
