Približujem se koncu mojega popotovanja po Italiji. Poslavljam se od navad in življenjskega sloga, katerih sem se posluževala v preteklem mesecu. Moj zadnji teden tu je bil pospremljen z grenko-sladkim priokusom. Grenkobo začutiš, ko se poslavljaš od oseb, ki so ti krajšale dneve. Kljub grenkobi poslavljanja, pa sem vesela, saj se bom vrnila v topel objem domačih, med prijatelje, sošolce in k mojim obšolskim dejavnostim, ki jih že pogrešam.
V času obiskovanja šole v Italij sem začela ceniti svobodo, ki nam jo ponujajo slovenske šole. V italijanskih šolah neopravičenih ur ne delijo, saj mora starš oz. skrbnik otroku tako imenovano ˝špricanje˝ opravičiti. Šole so v času pouka zaklenjene, zato iz šol dijaki ne morajo izstopati med odmori. Izstop iz šole je mogoč le z opravičilom, na katerega se mora podpisati starš. V šoli Canosa campus je to še posebej strogo, saj morajo dijaki s kartico ob vstopu potrditi svoj prihod v šolo. Če se dijak ne ˝čekira˝ ob začetku pouka, se to v trenutku posreduje staršem.
Nam je nekaj popolnoma običajnega, da ob prihodu v razred sedemo kamor želimo, oz. nimamo določenega sedežnega reda. Tu profesorji določijo pozicijo miz in določijo tudi celotni sedežni red, katerega se morajo dijaki držati. Ko se sedežnega reda naveličajo, profesorje zaprosijo za novega.
Presenečena sem bila tudi nad izleti, ki jim jih ponuja šola. Eden izmed teh je maturantski izlet v Tanzanijo. Tanzanija je daleč, zato je cena zelo zasoljena. Na šoli ponujajo dejavnosti podobne našim OIV-jem, le da jih izvajajo v 3. in 4. letnikih in trajajo cel teden, pravijo mu poučni teden. Dijaki se morajo na želeno aktivnost prijaviti s poslano prošnjo, ki jim jo lahko tudi zavrnejo.
