Sedaj sem v Italiji že 4. teden. Do sedaj sem spoznala veliko novih oseb, vsaka z novo, unikatno zgodbo. Z njimi sem navezala razne stike, nekaterih se bom še dolgo spominjala. Po prvih vtisih in druženju z njimi v in zunaj šole, lahko potrdim, da so Italijani odprti ljudje, katerim se ni težko pogovarjati v drugem jeziku tudi, če v njem niso najbolj suvereni. Razred me je dobro sprejel, v njem pa se ne počutim kot, da se še dolgo poznamo. Šola, v kateri obiskujem pouk, je privatna šola. Šolnina na dijaka je okoli 4000 eurov na leto. Šola pa je zelo odprta do izmenjav in uporabi ter učenju angleškega jezika. 2 uri na teden sta posvečeni izbirnim predmetom, ki pokrivajo vsa področja (od programiranja do umetnosti, do gledališča, do ekonomije). Med predmeti je možno izbrati tudi debato, ki poteka povsem v angleščini. Na šoli imajo tudi dvojezično znanstveno gimnazijo, pri kateri naravoslovni predmeti v prvih dveh letih potekajo predvsem v angleščini. V višjih letnikih pa je zaradi težjih izrazov in podrobne snovi, pouk vedno bolj v italijanščini.
Zaradi manjšega števila ur kot ga imamo mi, sem opazila, da so ure pouka namenjene predvsem razlagi snovi in pogovori med dijaki in profesorji glede določene snovi. Profesorji se osredotočajo predvsem na razlago, zato imajo velikokrat za domačo nalogo izdelavo zapiskov. V večini si profesorji prizadevajo ustvarjati povezavo z dijaki. Profesorji spodbujajo veliko timskega in projektnega dela. Tudi predstavitve potekajo drugače, saj delno temeljijo na vprašanjih profesorice in niso krajše od 20 min.
V prejšnjem tednu sem opazovala tudi športno vzgojo. Bila sem presenečena, da nimajo ločeno fantje in punce, temveč cel razred izvaja športno vzgojo skupaj. V preteklem tednu pa sta športno imela skupaj dva razreda. Telovadnica je kljub zelo visokemu stropu majhna. Vsak razred je imel svojega profesorja, po ogrevanju, so se razdelili v skupine, s katerimi so določali, kdo bo kdaj igral, saj sta razreda tekmovala eden proti drugemu. Ko pa sta igrali dve ekipi, so ostali opazovali.