Zadnji teden in polv Lillu je minil zelo hitro. Z Neno sva se strinjali, da morava oditi ravno ko sva se navadili na življenje v Franciji. Pouk je potekal normalno in skoraj sva pozabili, da se odhod sploh bliža. Ob koncu sva bili že bolj samostojni: jaz sem rada hodila na daljše sprehode po mestu, tudi če sem hodila samo naravnost. Ob koncu sem razumela kako deluje javni prevoz in metro, ki me ni več tako strašil.
Za vsa prevozna sredstva imajo prevoz ILEVIA. Vključuje javni avtobus in podzemno železnico, za vlak pa nisem prepričana. Razporede si lahko pogledaš na aplikaciji, ki ti pokaže zemljevid vožnje, katera prevozna sredstva moraš uporabiti (npr. če prestopaš, ti pove na kateri postaji in kateri avtobus/metro moraš poiskati).
Odkrili sva, da imajo na šolskem kampusu ribnik in čebelnjake, na ograji pa razlago o bitjih, ki živijo ob ali v ribniku. Vreme je bilo mešano: od Sonca, do rahle toče. Ugotovili sva tudi, da imajo v stavbi za razredno uro kavomat.
Po mojih izkušnjah so ljudje veliko bolj ponosni na Francijo in narod. Kot že omenjeno v prejšnjih zapisih imajo medije preveden, poleg tega pa imajo pesmi z običaji. Pri eni izmed tradicionalnih npr. se postavijo v krog, vsi pojejo in držijo roke proti nebu z dlanjo v pesti. Na druge pesmi se igrajo igro, ki je podobna veslanju na tleh. Usedejo se en za drugim in vsi dvignejo roke v zrak, potem pa nekdo z zaletom skoči na njih. Oni pa ga s skupnimi močmi prenesejo do konca kolone. Poleg tega sva z Neno ugotovili, da je njihova himna veliko bolj nagnjena k nasilju in krvi, medtem ko naša govori o bratstvu in enakosti.
Kljub temu, da imajo manj časa po šoli ali službi, se veliko bolj družijo s prijatelji in nasplošno uživajo v hobijih, kot pri nas. Z Margaux sva bili vsako soboto na njeni rugby tekmi, ob nedeljah pa mnogokrat na bratovih. Tudi ostali družinski člani so se ukvarjali s športom in glasbo, tako da so imeli teden kar poln. Kljub temu, pa so si med vikendi in včasih celo med tednom vzeli čas za prijatelje. Skupaj so na televiziji gledal tekme in imeli večerjo ali pa se igrali družabne igre. Ena izmed aktivnosti je tudi rahlo pretepanje in izzivanje (vsaj Margauxini prijatelji to počnejo). Je način sprostitve in šale. Nikoli pa se ne poškodujejo med sabo.
Za zadnji vikend me je moja družina peljala v Paris, ki me je povsem prevzel. Kot učenko likovne gimnazije, me je arhitektura očarala, saj so zgradbe dovršene in enotne, kar daje mestu poseben čar. Ogledali smo si mesto s strehe nakupovalnega centra, Louvre in umetnine v njem, Notre Dame ter Eifflov stolp.
Opazila sem tudi, da je sadje in zelenjava, ki jo kupijo v trgovini mnogokrat v papirnatih vrečkah, namesto plastičnih, kar se mi je zdelo izvrstno.
Z Neno sva opazili tudi, da imajo zelo slabo ogrevanje na šoli oz. da ga ne uporabljajo dosti. Poleg tega nimajo nikjer ogledal ali obešalnikov.
Zadnji večer smo odšli na kosilo v Salad&Co, kjer smo se poslovili in igrali PiliPili, igro s kartami. V sredo pa sva z Neno in Laurence, Margauxino mamo, okoli 13h odšli na letališče, kar je bilo precej hitro. Sama sem namreč sklepala, da imava let ob 17:10 uri, ampak sva ga imeli ob 18:10 uri, tako da sva malce dlje čakali. Skupaj sva se zabavali, nato pa imeli malce turbolenten let z lepim pristankom.
