Po kratkem tednu je napočil naš zadnji dan v Vukovarju. Zjutraj smo se povzpele na 50 metrov visok vukovarski Vodotoranj oz. vodni stolp, na katerem so vidne sledi vojnega bombardiranja. V času vojne (1991) je veljal za simbol vztrajanja in upanja za vukovarske prebivalce. Izvedele smo, da so ga s pomočjo donatorjev dolga leta obnavljali, danes pa je stolp odprt za vse obiskovalce. Če se povzpnemo na vrh, je krasna razgledna točka na Vukovar.
Kasneje smo se odpravile v muzej Vučedolske kulture, kjer nas je vodič v dveh urah popeljal po starodavni zgodovini Vukovarja z okolico.
Po končanem ogledu smo se še same preizkusile v gradnji hiš, kakršne so gradili včasih, le da smo jih me izdelale iz volne in palčk.
Prišle smo do spoznanja, da značilna vukovarska golobica, ki predstavlja vukovarski simbol, ni golobica, ampak je jerebica. Najdena je bila leta 1938.
Popoldne smo imele čas, da spakiramo svoje kovčke in si odpočijemo. Večer smo izkoristile še za zadnje druženje ob kavi, ob prihodu domov pa so nas gostiteljice prijetno presenetile z darilcem. Odpravile smo se v posteljo, da bi nabrale moči za naslednji dan.
V soboto smo pozajtrkovale in se odpravile na avtobusno postajo, kjer smo se poslovile in se podale na več kot 400 kilometrov dolgo pot.
