28. FEBRUAR- 7. MAREC
V Franciji sva z Neno preživeli že en teden. Kljub razlikam v navadah in kulturi, so nama življenje tukaj, šola in ljudje zelo všeč.
Vreme je bilo sončno, kar za ta mesec ni pogosto, kljub Soncu in podobni temperaturi kot v Sloveniji je zunaj zaradi stalnega vetra precej hladneje. Kljub temu veliko dijakov pri 15*C nosi kratke rokave ali majco z namarnicami samo zato, ker je vreme sončno.
Nena z Laio v šolo odide z vlakom ali avtobusom, jaz pa z Margaux hodim na šolski ali lokalni avtobus. Opazila sem, da niso preveč spretni pri vožnji. Po cesti hito zavijajo na drug pas, se pretirano ozirajo na okoli in ob vožnji izgledajo nervozno. Poleg tega pa so ulice zelo ozke, kar jih pri vožnji ne pomaga (še posebej voznikom avtobusa, ki v križišču popravljajo zavijanje, da ne bi zapeljali v ograjo). Veliko ulic je enosmernih, ali pa si cesto delijo s kolesarsko progo. Za razliko od Slovenije, lahko vozniški izpit opravijo pri sedemnajstih letih in prvi dve ali tri leta vozijo z belo okroglo nalepko z rdečo črko A (mladi voznik).
Campus je vse naokoli zaprt s kovinsko ograjo. Ob prihodu v šolo morajo iti mimo dveh dežurnih učiteljev pri vratih. Med dnevom so vrata zaklenjena in lahko vstopaš skozi velika vrteča vrata, za delovanje katerih potrebuješ dijaško izkaznico. Iz šole lahko med poukom odideš samo skozi ista vrata s pritiskom na gumb. Campus je veliko večji od naše šole. Vsebuje tri glavna poslopja z učilnicami, poslopje ob vhodu, športne garderobe, posebej stavbo za jedilnico, dijaški dom (namenjem le učencem te šole) ter stavbo namenjeno razrednim uram. K temu se prikluči velik park z drevesi in klopcami, stadion, igrišče za rugby, igrišče za košarko ter nogometno igrišče. Okolica je zelo lepa in urejena. Učenci odmore ali proste ure preživijo zunaj v naravi.
Pouk se jim začne ob 8.30 uri. Po prvih dveh urah imajo odmor, ki je dolg petnajst minut. Mnogokrat ga preživijo na velikem dvorišču med poslopji, kjer se pogovarjajo s sošolci ali sosošolci. Temu sledita dve uri pouka, njima pa kosilo, ki traja eno uro.
V jedilnici imajo na izbiro pico, pomfri ali obrok dneva. Ob prevzemu vsakega menija skeniraš svojo kartico za obrok ter si vzameš pribor in pladenj. V vsakem meniju imajo več izbir, npr. pri obroku dneva lahko imaš jajčno omleto, ribo, kokošji zrezek,… potem pa si priloge, solate in sladico izbiraš sam. Lahko si vzameš tudi kozarec. Na mizah v jedilnici imajo plastične vrče v katere si lahko natočijo vodo in si potem vrč delijo po omizju. Ob končanem obroku iz pladnja pobereš papirčke, plastične odpadke (ter jih vržeš v smeti) ter pladenj odložiš na tekoči trak.
Kosilu sledita dve uri pouka, petnajst minutni odmor in mnogokrat še dve uri pouka. Večino dni pouk zaključijo ob 17.15 uri in se odpravijo proti izhodu, kjer jih čaka učitelj ki odklene izhod. Pri izhodu za šolo je avtobusna postaja, kjer jih čakajo šolski avtobusi.
Zaradi dolgega kosila in dveh daljših odmorov dan ni tako naporen, kot se zdi.
DRUGE UGOTOVITVE:
- Večino ur je interaktivnih. Pri skoraj vseh predmetih imajo predstavitve (v tem tednu so imeli predstavitve pri zgodovini-geografiji (ki ji imajo kot en predmet) ter ?aktivnem državljanstvu/etiki? Imenuje se EMC). Ob predstavitvah lahko berejo iz telefona ali lista in imajo napisano besedilo, ne samo alineje. Njihove predstavitve (strani) so estetsko dodelane in boljše kot pri nas. V izgled vložijo več truda, predstavitev pa zato izpade bolj zanimiva in profesionalna. Večinoma uporabljajo Canvo.
- Zelo slabo znanje angleščine. Sicer so komunikativni in se trudijo s pogovorom, ampak imajo samo 2 uri na teden. Poleg tega so vsi mediji- televizija (vsi filmi, vsi programi), glasba, navodila na npr. hrani- prevedeni v francoščino in znajo res samo to, kar se naučijo pri pouku. Ne vsi, ampak večina.
- Ozaveščenost in odprtost do LGBTQ+ ljudi. Na šoli imajo npr. letake o tem, da smo vsi enaki ne glede na spolno usmerjenost in da si lahko, to kar si,… Ni tabu tema in se o njej odprto pogovarjajo, kar se nama je z Neno zdelo precej drugače in zanimivo. V najinem razredu (v Sloveniji) tudi s tem nimamo težav ali predsodkov do takih ljudi, ampak se mi zdi, da Slovenija kot država in Slovenci kot narod temu nismo najbolj naklonjeni. Strinjali sva se, da bi lahko med drugim na tem področju poskušali napredovati.
Ker Margaux tako kot njen starejši brat in njena sestra trenira rugby sem se danes, v sobot 7. 3., udeležila njene igre. Nisem čisto razumela, kaj se dogaja, amapk je bilo vseeno zelo napeto in zanimivo. Poleg tega so me peljali v Palais Beaux-Arts Lille, galerijo umetnosti, kjer sem si lahko ogledala mojstrska dela umetnikov in kiparjev ter po mestu.
