V četrtek zjutraj smo se prav tako kot prejšnji dan v Talin, proti svoji destinaciji odpeljali z vlakom, in sicer v estonsko kulturno in univerzitetno središče, mesto Tartu. Prav tako je to drugo največje estonsko mesto, letos pa nosi prav poseben naziv, evropske kulturne prestolnice leta 2024. Po mestu nas je vodil prijazni profestor zgodovine, ki uči na gimnaziji v Tapi in živi v mestu, ki smo ga obiskali. Najprej nas je popeljal skozi zgodbo o nastanku znane univerze, nam povedal veliko zanimivih običajev, ki jih imajo študenti še danes in nam predstavil veliko tako arhitekturno, kot zgodovinsko zanimivih zgradb. Pred kosilom smo si ogledali še eno najbolj znanih estonskih ulic, ki je znana predvsem po ulični umetnosti, svobodomiselnosti tamkajšnjih stanovalcev in močnemu občutku pripadnosti k skupnosti. Tamkajšnja drugačnost nas je precej pritegnila, nekatere tudi navdušila. Po tem smo se odpravili v bivšo mestno klet za shranjevanje smodnika, ki pa dandanes seveda ni več uporabljena v prvotne namene, ampak je preurejena v izjemno ambientalno restavracijo. Ponaša se tudi z rekordom za najvišjo pivnico na svetu – visoka je kar 11 metrov. Po odličnem tradicionalnem kosilu smo se oldpravili v nacionalni muzej. Tja smo se odpeljali z mestnim avtobusom, ki ga meščani s pridom izkoriščajo. Vodnica v muzeju nas je v dveh urah na hitro popeljala skozi estonsko kulturo, običaje in pomembne prelomnice. Ta muzej se osredotoča predvsem na to, ne pa na zgodovino države, kar nas je pozitivno presenetilo, saj drugače večina muzejev temelji na le tej. Po ogledu smo se odpravili proti železniški postaji in se z vlakom odpeljali nazaj v Tapo. Večer smo preživeli doma z družinami svojih gostiteljev.
