Danes smo se z avtobusom odpeljali v mesto Niš. Najprej smo si pogledali arheološki park Medijana, kjer je bilo zelo zanimivo, saj smo lahko videli, kakšno življenje so imeli v zgodovini. Potem smo si ogledali cerkev v kateri je razstavljen del zida, v katerega so Turki vzidali glave vseh srbskih padlih vojakov, da bi vsi ljudje videli, kaj se jim bo zgodilo, če se ne bodo podredili Turkom, kar je bilo malo zastrašujoče. Nato smo si v Nišu pogledali še tehnološki park v katerem so nam razložili, da tja pridejo ljudje z idejami za start up. Imeli smo nekaj prostega časa, med katerim smo šli na kosilo s prijateljicami. Odpeljali smo se nazaj v Kruševac in preživeli večer pri gostiteljih.
Danes 1.3.2023 sem se zbudila zelo zgodaj zjutraj, že ob 7:10. Po ne tako dobro prespani noči sem imela mešane občutke, saj sem bila zelo zaspana. A sem se vseeno spravila iz postelje, se preoblekla in umila zobe. Približno ob 7:46 sem bila lepo pogoščena, ko je Ninina mami spekla prekrasen zajtrk, ki je vseboval sveže pečene rogličke, žemljice in kruh. Pričakal me je tudi moj najljubši čaj z okusom mete in rezino limone ob strani krožnika. Zajtrk je bil odličen, zelo me je ganilo to, da je Svetlana (Ninina mami) vstala tako zgodaj in mi pripravila sveže pekovske izdelke. Po zajtrku se nam je že malo mudilo, saj smo se dobili še z Vero in Katarino pred Ninino hišo. Da bi pomagali okolju smo se vsi peljali z enim avtomobilom. Tako kot sem že rekla smo malo zamujali, zato so nas že vsi pričakali na avtobusni postaji. Hitro smo se prešteli in odhiteli proti Nišu. Vozili smo se približno eno uro in pol, vmes pa smo imeli 20 minutni postanek v nakupovalnem centru pred Nišem. Prispeli smo na prvo destinacijo v “Medijano” to je antično arheološko najdišče iz 4. stoletja po Kristusu. Najprej je bila trgovska postojanka ob pomembni vojaški poti ampak kasneje so na njenem mestu zgradili palačo cesarja Konsantina. Naša druga destinacija je bila Ćele kula to je predstavljalo turško opozorilo srbskim opornikom, iz 19. stoletja, kaj se bo zgodilo z njimi, če se bodo upirali Turkom. V zid so bile vgrajene lobanje padlih srbskih upornikov. Ko so naredili ta zid, so vgradili približno 900 lobanj, zdaj jih je v zidu le še okoli 50, ker so se ostale razgradile, predvsem zaradi vlage in ostalih kemijskih procesov v zraku, ki so značilni za celinsko podnebje. Zadnji postanek je bil tehnopark v Nišu. Tam so nam predstavili zgodovino tehnologije v Jugoslaviji, preizkusili smo se v različnih igrah, ki so bile razvite skozi čas. Ogledali smo si tudi prostore, ki jih tehnopark namenja mladim podjetnikom, ki želijo uspeti v podjetniškem svetu. Tam mi je bil najbolj všeč prostor za malico, saj je deloval zelo sproščujoče. Naš zadnji postanek danes pa je bil center Niša s prelepo trdnjavo in prečudovito trgovinico s spominki, kjer sta delala dva zelo prijazna oslužbenca. Tam sem kupila moji mami milo, ki je ročno izdelano iz kozjega mleka in domače ročno pridelane sivke. Potem smo se s prijateljicami sprehajale po parku, kjer smo videle golobe in veverice, ki so lahkotno skakale po drevesih. V parku smo naredile 3km, to je natančno 6725 korakov, če je tvoj povprečen razkorak dolg približno 45cm. Potem smo se sprehodile po glavni ulici mesta, kjer smo se dolgo odločale, v kateri restavraciji bi jedle. Odločile smo se za avtentično srbsko restavracijo, ki je v lasti družine skozi generacije. Zelo so mi bile všeč slike ladij na steni in prijetna stara srbska glasba v ozadju. Nato smo hitro odhitele proti avtobusu, kjer smo se tudi slikale z ostalimi. Nazaj grede sem hitro zaspala in se zbudila, ko smo prispeli v Kruševac. Ko smo prispele domov, smo se umile, najedle in šle na druženje z našimi prijatelji. Med pisanjem tega poročila, igram različne srbske namizne igre in imamo se odlično (pijemo nealkoholne pijače in jemo kokice z maslom).
Eva Hočevar, 1. i