V Italiji sem preživela že cel teden in zelo mi je všeč. Vreme je bilo nekaj časa malo deževno, ampak zadnja dva dni se je pokazalo tudi sonce in je zelo toplo.
V šolo se z Ano peljeva z avtom skupaj z njenim sošolcem, ki je polnoleten že dovolj časa, da ima vozniško dovoljenje. Za razliko od Slovenije v Italiji ne morejo voziti pred dopolnjenim osemnajstim letom niti s spremljevalcem in so bili zelo navdušeni, ko sem jim predstavila Slovenski sistem. V šoli nimajo jedilnice, zato si večinoma prinesejo sendvič, ali pa si kaj kupijo v trgovinici. Pouk večinoma poteka klasično, imajo pa vsa leta srednje šole tudi pouk informatike (Ana obiskuje program s poudarkom na znanosti, kar pomeni, da imajo več naravoslovnih predmetov, nimajo pa geografije), v času katerega se iz matične prestavijo v računalniško učilnico. Nekajkrat na leto imajo tudi eksperimentalne vaje pri kemiji in biologiji. Če je vreme lepo gredo med odmoroma pogosto iz šole, da se nadihajo svežega zraka. Na šoli ne organizirajo nobenih obšolskih dejavnosti, večinoma se osredotočajo le na pouk, lahko pa gredo v sklopu šole na ekskurzijo, letos gredo v Berlin ali Barcelono. Prav tako so imeli možnost med poletjem iti v Španijo za en mesec in tam opravljati poletno delo, nekaj Aninih sošolcev pa je šlo za nekaj mesecev v angleško govoreče dežele, saj šola zelo spodbuja izmenjave. Vse šole pa imajo tudi program imenovan PCTO, s katerim jim poskušajo olajšati izbiro univerze. Na njeni šoli je obveznih 90 ur v vseh letih šolanja, na drugih šolah pa lahko število ur variira. Nekatere aktivnosti so na primer informativni dnevi na univerzah, delavnice na temo umetne inteligence in 3D tiskanja, delavnice na temo prava, organiziranje festivala v bližnjem mestu in delavnica, kjer so lahko izdelali svoje milo in razkužilo. Zvenelo je zelo zanimivo in uporabno in mislim, da bi to lahko uvedli tudi v Sloveniji.
Med vikendom so me peljali na dva izleta. Prvi je bil v soboto v San Gimignano, znan tudi kot Mesto lepih stolpov. Na žalost smo imeli smolo z vremenom, bilo je dokaj mrzlo in vmes je rahlo škropilo, ampak mesto me vseeno ni razočaralo. Jedli smo tudi sladoled v “najboljši sladoledarni na svetu” in uživali v ulični recitaciji Božanske komedije. Starinske stavbe, mnogi stolpi, vmesno zelenje in trgovinice pripomorejo k naravnost očarljivemu utripu mesta. Še bolj pa so me navdušile Firence, ki smo jih obiskali v nedeljo. Sprehodili smo se po čudovitih ulicah in si ogledali pomembnejše znamenitosti, kot na primer Katedrala Santa Maria del Fiore in Ponte Vecchio. Videla sem tudi več replik Michelangelovega Davida, na žalost pa nismo obiskali Gallerie dell’Academia, kjer bi lahko videla original.
Po celem tednu lahko rečem, da je Toskana čudovita pokrajina in mislim, da bo tudi naslednji teden prav tako nepozaben, kot je bil ta.